Nekatere zgodbe ne nastanejo na hitro, temveč rastejo počasi, z mislijo, načrtom in predvsem ljubeznijo.

Ena takšnih se je letos odvijala na vrtu pri našem dedku. Že dolga leta je govoril, da bo nekoč na njegovem vrtu stala vrtna lopa. Toda vedno je bilo kaj drugega bolj pomembnega. Recimo obrezovanje dreves, skrb za vinograd, pomoč sosedom, popravilo ograje. Letos pa je vendarle rekel, da je prišel čas, čas, da se končno postavi lesena vrtna lopa po meri iz hrasta. Začelo se je spomladi. Dedek je v kuhinji razgrnil star risalni papir in s svinčnikom, ki ga je ošilil kar z nožem, narisal prve zamisli. Nič ni prepuščal naključju. Preračunal je vsak kot, vsako dolžino deske, celo padec strehe za odtekanje dežja in zbiranje prepotrebne deževnice. Vse je želel narediti sam, tako kot v mladih letih, ko je še vsak žebelj znal zabiti brez kladiva, samo s pogledom, je vedno v šali govoril. Z veliko mero potrpljenja je obiskoval trgovine z lesom, primerjal materiale in izbral le najboljše deske hrasta. Vnuki so mu pridno pomagali, nosili smo orodje, merili dolžine, držali letve. Vendar je bil on tisti, ki je določal ritem in učil nas kako se spoštuje les.

Vsak kos lesa je najprej pogledal, potipal in povohal ter šele nato prerezal. Vmes je razlagal, da tudi les ima dušo. In res je tudi samo tako delal, z dušo. Po dnevih žaganja, vijačenja in brušenja se je počasi začela kazati oblika, vrtna lopa je rasla pred našimi očmi. Najprej temelji, potem ogrodjem, nato streha in na koncu še vrata z ročajem, ki ga je sam izrezbaril. Ko je še zadnjič zaprl vrata in stopil korak nazaj, so se mu oči zasvetile kot otroku, ki je dobil največje darilo. Danes vrtna lopa stoji tam, kjer je nekoč dedek sanjaril, da bo. V njej je shranjeno orodje, stara kolesa in kup spominov.

To je dedkov spomenik.