Se spomniš tistih petkov v osnovni šoli, ko smo namesto klasičnega zajtrka v šolski jedilnici dobili nekaj čisto posebnega? Ja, govorim o tistem legendarnem obroku – slovenski zajtrk. Kruh, maslo, med, mleko in jabolko. Takrat mi je bil slovenski zajtrk bolj kot ne nekaj samoumevnega, danes pa na te trenutke gledam čisto drugače.

Pred kratkim sem si ga spet pripravil, čisto iz nostalgije. Skočim do tržnice, kupim svež kmečki kruh, domače maslo, med od lokalnega čebelarja in mleko, ki še vedno diši po kmetiji. Po vrhu vzamem še nekaj jabolk iz sadovnjaka enega prijaznega gospoda, ki jih prodaja na vogalu. Ko sem vse to nesel domov, sem imel občutek, da sem del nečesa večjega. Ne samo da sem si pripravljal pravi slovenski zajtrk, ampak sem podpiral domače kmete, čebelarje in pridelovalce.

Ko sem zajtrk postavil na mizo, sem se za trenutek ustavil. Nič posebnega, a hkrati vse. Svež, dišeč kruh sem premazal z maslom, nato pa z medom, tistim gostim, domačim, ki se ‘vleče’, ko ga namažeš. Po prvem grižljaju sem se spomnil tistih dni v šoli, ko smo vsi otroci sedeli za mizami, žvečili kruh in poslušali učiteljico, ki nam je razlagala, zakaj je pomembno jesti lokalno. Takrat me to ni preveč zanimalo, danes pa vem, da so imeli prav.

Slovenski zajtrk ni samo hrana, je nekakšen opomnik na naše korenine. Na to, kako malo je treba, da jemo dobro in podpiramo svoje ljudi. Včasih se nam zdi, da mora biti vse hitro, pakirano in iz trgovine, ampak ko ugrizneš v nekaj, kar je bilo pridelano z ljubeznijo, je vse drugače.

Tako da ja, včasih je treba stopiti korak nazaj. Počasi pojesti kos kruha z maslom in medom, popiti mleko in ugrizniti v sočno jabolko. In se spomniti, da je to nekaj, kar bi morali ceniti vsak dan, ne samo tisti en petek v letu.